Trolly online

Nekoč so nekega zenovskega mojstra vprašali kaj bi želel, da postane njegov otrok, če bi ga seveda kdaj imel… Odgovoril jim je, da bi za svojega otroka želel, da bi bil neznansko srečen.

 

Maja je na svojem blogu na naslovu http://www.majchek.es/index.php/2008/01/17/vegetarijanec-lahko-mi-pomagas/ objavila članek oz. prošnjo v katerem kliče in apelira na vse vegetarijance študente, da se javijo in ji pomagajo pri izdelavi diplomske naloge. Prostih mest za sodelovanje je verjetno še dovolj . . .

Če si vegetarijanec in/ali študent se ji javi na blogu oz. pusti komentar na koncu članka.

 

Zadnjič (3.1.) je kolega/prijatelj dobil prvega otroka - hčerko in povabljeni smo bili na malo žurko, da ga mal zalijemo. Dogajalo se je v vasi, kjer sem živel celo svojo mladost, tako, da sem videl en kup starih znancev, s katerimi se nismo videli že leta.

Med njimi je bila tudi njegova sestra, ki me je vprašala: “Ti, a ti še kej Reiki delaš (članek o Reikiju mogoče enkrat drugič)?” Kar zgleda kot čisto navadno vprašanje, mi je dalo ful za mislit v naslednjih dneh…

V mojih najstniških letih (in naprej) je bil v širši druščini pravi Reiki-Boom. Začelo se je z iniciacijo dveh (ali treh, ne vem več) prijateljev v 1. stopnjo Reiki-ja, za njimi je šel še en bataljon ljudi (v Sežano k g. Cigale Edmondu), med katerimi sem bil tudi jaz. Sčasoma se nas je nabralo kar nekaj reikistov, začeli smo delati skupne seanse, namenske meditacije, 24-urne meditacije (na katere so Krišnovci prinašali svojo hrano :) ), ustanovili smo Društvo za Razvoj Zavesti, v okviru katerega se je vse to tudi dogajalo (seanse, meditacije, iniciacije).

Za veliko večino teh ljudi in (predvsem) tudi zame je bilo to obdobje treznjenja in prizemljevanja v življenju, postavljanja temeljev osebnosti in obdobje sestavljanja/obnavljanja “sebe” po “grajskem” življenju, nespidiranem življenju na rave partijih, tripanjih in podobnih raziskovanjih.

Nagibanje k duhovnosti oz. bolj svetlobno-duhovno-filizofski definiciji življenja je bilo na mestu. Vse knjige o Zenu, Tao principih, Budizmu, Anandi, Yoganandi, Sri Babaji-ju, Sai Babi, Ezoteriki, Simbolizmu, Lightworker oz. the Group v živo, Crimson Circle in Tobias, Kryon, Maitreja, knjige Barbare Brennan in Atlantida - vse to je pustilo en ogromen vtis. Še najbolj pa nekaj sto ur Reikija v praksi, desetine iniciacij, vodenje tečajev za mlade in stare (Reiki I. in II.) in kasneje še nekaj sto ur dela z Eternal Light sistemom zdravljenja (pod vodstvom Shimare) - vodene delavnice, delo na sebi in drugih. To te spremeni, odpre nove poglede na stvar, na človeka in njegove “probleme” in bolezni.

No, sčasoma sem se nehal ukvarjati z Reikijem, najprej na drugih, malo kasneje še na sebi, tudi vse knjige in vsa ta teorija je počasi šla, delno ker ni bilo časa, delno ker ni bilo več interesa niti potrebe. Smisel tega je, da pobereš kar rabiš zase oz. kar “zavibrira s tabo”, to osvojiš in spraviš v vsakodnevno rabo. Vse ostalo je balast, nepotrebni podatki, ki te obremenjujejo - kar ne moreš živeti ni vredno, da se s tem obremenjuješ. Zvadiš, probaš, če ne gre oz. če ni zate - pustiš in greš naprej. Simple as that.

Od vseh teh duhovnih praks in filozofskega/življenjskega ozadja je sedaj ostal samo še vegetarijanski način prehranjevanja in kakšna orto debata s kakim kolegom in Tanjo. Tako mi “vegi-style” danes predstavlja in pomeni vso to opravljeno delo v teh letih (obdobje približno 10 let nazaj do danes), zavzemanje za boljši, bolj poln način življenja, poglobljeno razumevanje človeka, drugačno razumevanje t.i. bolezni, vsakodnevno izpolnjen način bivanja in ozaveščanje na zavestno zavedanje. Constant awareness. Vegetarijanski način prehranjevanja ni to, da človek ne je mesa, rib, jajc, mleka, ipd - vegetarijanstvo je način življenja, je način razumevanja samega sebe, izraz humanosti in prilagajanja. Zato večina “vegijev” tudi ne mara vprašanja v smislu “dej mi povej na hitr zakva ne ješ mesa”. Ni tako preprosto.

In, da se vrnem na začetek - na vprašanje, če še kaj delam Reiki, sem seveda odgovoril, da ne, ampak, da živim pa tako, kot da bi ga. Reiki je bila le ena vmesna postaja, en korak v razumevanju in odraščanju. Še vedno pa ne jem mesa. :)

lp, Dejan

 

malo teorije…

Kaj je “dal”?

Dal je v osnovi oluščena in razpolovljena stročnica (povečini leča), lahko pa se ta izraz uporablja tudi že za pripravljeno jed kot npr. dal-tarkari. Poznamo več različnih oblik dala, npr. mung-dal, masoor-dal, chana-dal, razlika med njimi je bolj kot ne samo vrsta stročnice, iz katere ga pridobivajo. Sam ločim dal samo med že razpolovljenim in oluščenim dalom in med raznimi vrstami leče (rdeča, zelena, rumena) - vse ostalo je tak ali drugačen fižol//grah//stročnica (že oluščen dal so v Sloveniji prodajali v Kalčku in Jablani - že mesece ga ni več; kolikor vem, ga imajo samo še v Hare Krišna templju v LJ). Kot nadomestek uporabljam rdečo (masoor-dal) oz. rumeno lečo, če ni rdeče. Lečo se dobi v vseh večjih trgovinah po sloveniji.

Ogromno ga uporabljajo v Indiji ter Pakistanu, na njihovih jedilnikih je praktično vsak dan v raznoraznih oblikah. Deluje precej blagodejno na črevesje oz. prebavo in je (Indija) prva hrana bolnika, ki okreva po operaciji. Kolikor mi je znano, je to tudi prva hrana jogijev po čiščenju prebavnega trakta.

Dal je dober. Dal je zdrav. Dal je zakon.

slika: http://en.wikipedia.org/wiki/Image:Masoor_dal.JPG

malo prakse - kratek recept - dal na moj način…

potrebujemo:

• rdečo lečo (ali rumeno lečo)
• grah
• česen
• paradižnik (zelenjava po želji)
• kurkuma, dober curry, črna gorčična semena in sol

priprava:

Lečo predhodno namočimo za kakšno uro ali dve, da je že v osnovi malo mehkejša, in se manj časa tudi kuha…

V višji ponvi ali loncu razgrejemo olje, na olje dodamo (v tem vrstnem redu) začimbe: najprej gorčična semena, počakamo trenutek, dodamo kurkumo in/ali curry, premešamo začimbe z oljem, da dobimo pasti podobno stvar (masala), počakamo, da začimbe malo zadišijo in dodamo namočeno in oprano lečo. Vse to poteka precej hitro in, ker se začimbe v prahu hitro zažgejo, imejte vse potrebno pri roki. Lečo malo prepražimo in jo dobro premešamo z prej nastalo pasto, da se okusi premešajo. To počnemo nekaj minut (2-5), potem pa vse skupaj zalijemo z vodo. Dodamo kar precej vode, približno za dva do trikrat toliko kot je leče, ker leča popolnoma razpade.

V posodo dodamo sol, dodatno začinimo s kurkumo, curryjem ali kakšno bolj ostro začimbo (čili) in kuhamo, da leča malo razpade. Ko leča začne razpadati, dodamo grah (ker nimam vrta, uporabljam grah iz konzerve) in precej na drobno narezanega česna. Kuhamo naprej dokler leča popolnoma ne razpade - izgleda kot tekoča kaša ali gosta kremasta juha. Tukaj lahko dodamo še narezane paradižnike ali drugo mehkejšo zelenjavo po okusu.

Kuhamo še par minut, da se okusi premešajo. Če je dal pregost, lahko dodamo malo vode, če pa je preredek, pa veš za drugič :). Priprava celotne jedi (brez namakanja) traja približno eno uro, eno slabo uro.

Tako pripravljen dal postrežemo z belim basmati rižem, čapati-ji ali kakšnim drugim balastom, po želji dodamo parmezan ali narezan peteršilj, drobnjak, ipd. . .

Pa dober tek . . .